| Ob stiku rečne doline z novejšim triasnim dolomitom, jurskim in krednim apnencem je veliko kraških izvirov in močnih obrhov ob obeh straneh reke, saj podzemsko pritekajo in jo napajajo reke s
- Snežnika,
- Risnjaka,
- Gorskega Kotarja,
- Kočevske Reke,
- reke Rinže,
- južnega dela Kočevskega Roga in celotne Bele krajine ter
- porečja Lahinje,
- pa seveda še s hrvaških hribov z desnega brega Kolpe.
Globoko vrezovanje reke je posledica močnega alpsko-dinarskega dvigovanja, kajti Kolpa je že od pliocenskih uravnav spadala k porečju Panonskega morja.
Kljub zakraselosti celotnega območja Risnjaka in Gorskega Kotarja na eni strani ter Velike gore, Stojne in Goteniške gore na drugi strani se je reka Kolpa med visokimi kraškimi hribi globoko vrezovala in se ohranjala površinsko; ne nazadnje zaradi čabranskega otoka permskih nepropustnih kamnin.
Le tam kjer so bili apnenci zaradi tektonskih dvigov razgaljeni ali pa se je reka vrezala že tako globoko v podlago, da se je vrezala v permske kamnine, se je razvila normalna hidrografska mreža.
Pri Beli krajini gre za plitvi kras in za večjo uravnavo (Ozaljsko-slunjsko ploščo), ostanek starih uravnav ob nekdanjem Panonskem morju.
Največji površinski pritok s slovenske strani je Lahinja, ki se je sredi Krasa prav tako ohranila površinsko zaradi otoka nepropustnih plasti južno od Črnomlja (pri Kanižarici).
|
